Palec

 

Večkrat sem od starejših planincev poslušal, kako so včasih z javnimi prevozi hodili v hribe. Tokrat sem tudi sam izbral tak način, Jožica zaradi službe ni mogla zraven, vremenoslovci pa so obljubljali še eno lepo jesensko soboto.

Dobro sem preučil vse vozne rede železniškega in avtobusnega prometa, proti Gorenjski.

Zjutraj me odpeljejo v Šentjur, kjer ob 4,20 vstopim na vlak za  Ljubljano.

Postajo že nekaj časa prenavljajo.

V prestolnico prispem z nekaj minutno zamudo malo pred 6 uro zjutraj. Sicer ne vem, kdaj sem bil nazadnje tu ampak po spomini se ni , kaj dosti spremenilo.

Sprehodim se do čakalnice in pogledam ven na avtobusno postajo. Neke pretirane gužve ni, se pa potuje....

Končno se odprejo tudi vrata vlaka za Jesenice, kateri se hitro polni. Deset minut pred sedmo odpelje v megleno jutro. V istem vagonu tudi skupina planinskega društva, ki so se odpravljali na Črno Prst. Megla počasi izginja in ob osmih izstopim v Žirovnici.

Pričaka me sonce🌞🌞🌞

Sprva po pločniku nato po cesti stopam proti Završniškem Jezeru. Peš pot je pod železniškim nadvozom še vedno zaprta. Posledice poplav počasi sanirajo. Zato je treba , kak kilometer več narediti po cesti.

Obsijano jezero Završnica..

Nekaj korakov naprej ob cesti informacijski pano s smernimi tablami. Namenjen sem proti domu pri izviru Završnice. Čaka me precej kilometrov in hoje do tja.

Nadaljujem po asfaltni cesti, smer je dobro označena.

Trdo sivo podlago kmalu zamenja makadam...cesta se pa vleče po dolini , kot jara kača. Večinoma ravno z blagimi ovinki levo in desno.

Le nekaj metrov od ceste po svoji strugi mirno teče potok Završnica. Na nekaterih mestih pa so še vidni ostanki ujme, ki je tudi tukaj kazala svojo moč v avgustovskih dneh.

Dobro uro porabim, ko pridem do strmega dela ceste, čeprav se to na sliki ne vidi, Znak na drevesu pove vse seveda opozorilo velja predvsem za avtomobile..

Klanec kmalu izgubi strmino, drevesa za za kratek čas umaknejo, odpre se prelep pogled na dolino pri žagi s Suhim vrhom v ozadju.

Cesta se rahlo vzpenja dokler spet ne preide v gozd, takrat se naklon spet poveča.

V nadaljnih 10 minutah sem na manjšem parkirišču pri Tinčkovi koči. Prostor namenjen parkiranju je v dobršni meri zaseden. Od tod naprej je vožnja dovoljena samo lastnikom zemljišč.

Pogled nazaj, pohodniki se pripravljajo na turo.

Pot se nekaj minut strmo vije preko travnate površine zatem pa se vrne nazaj na strmo gozdno cesto preko, katere so velika vrata.

Takoj za njimi je razpotje, desno odcep poti proti domu na Robleku, jaz grem rahlo levo.

Nadaljujem po kamnitem kolovozu, ki višje pripelje na travnate površine Smokuške planine.

Strmina popusti, pogledi segajo proti vrhovom Begunjščice, Vrtače, Suhega Vrha.

Ob poti stoji majhna kapelica z posvetilom.

Slabi dve uri in pol sem porabil do doma pri izviru Završnice, pri , kateri posedim ob pitju čaja. Iz kuhinje diši po pripravi hrane.

Pogled iz pred koče na Blejsko jezero in venec spodnjih Bohinjskih Gora.

Pot nadaljujem v smeri Zelenice mimo izvira Završnice. Kmalu pridem, do nekdanjega smučišča in po njem hodim do vršnjega dela , kjer ponovno pridem na markirano stezo proti Vrtači.

Za trenutek postojim, krasni razgledi..

Na tem mestu se desno odcepi nemarkirana pot proti Palcu.

Leva vodi v smeri Vrtača in Stol.

Nekaj časa hodim skozi redek gozd, ki po gruščnati poti preide v dolino Suhega Ruševja.

Obdajajo me dvatisočaki, pot sem približno vrisal. Ni tako komplicirano, kot zgleda vseskozi je lepo prehodna.

Po izstopu iz ruševja stopam prečno po melišču preko, katerega pridem na sedlo Žled. Tu se odpre lep pogled na Avstrijsko stran.

Tu se steza obrne v desno in preči nekaj manjših grap .....

....višje pa je potrebno tudi malce poplezati.

Zadnjih nekaj metrov pa strmina popusti, sledi le še nekaj korakov do razglednega vrha...

Po dobrih štirih urah hoje na razglednem vrhu....

Vrh ima, kar nekaj obiska, v ozadju Begunjščica in levo špičasti Storžič.

Vrtača z Julijskimi Alpami daleč zadaj...

V sredini greben Košute zadaj pa Kamniško Savinjske Alpe....

Še malo na Avstrijsko stran....

.....

 Pol ure ob tako prostranih razgledih in klepetu z naključnimi obiskovalci prehitro mine.

Sestopam v smeri prihoda, kmalu sem na sedlu in po melišču navzdol.

Ob poti me pozdravi šopek planik...

In že sem na smučišču, za trenutek postojim in se uzrem tja gor, kjer sem bil....

Po mehkih travah se sprehodim do doma pri Završnici.

Tabla z dobrotami je skoraj zapolnjena, čas je za topel obrok.

Privoščim si zares dobro obaro, katero hitro pospravim.

Po dobrem obroku malo posedim, da malo spočijem tudi noge pred njimi je še nekaj hoje.

Počasi spravim nahrbtnik na ramena in krenem proti dolini...

 Še pogled nazaj...

Kmalu zapustim planino in po kolovozu nadaljujem mimo Smokuškega doma proti Žirovnici. Vse skozi me spremlja žuborenje Završnice na kateri je tudi manjša hidro elektrarna.

Od doma do jezera sem hodil uro in 45 minut.

In tako po korak počasi pridem nazaj v Žirovnico tokrat na avtobusno postajo.

Za vso pot sem porabil osem ur in pol z vsemi postanki.

Počakam na bus s kateri se odpeljem na Jesenice. V kiosku kupim nekaj pijače in malo napolnim baterijo telefona.

Počakam na vlak s katerim se odpeljem proti domu.

 

 

  

TOSC

 

 Poletje počasi jemlje slovo in lepa napoved je, kar klicala po hribih. Odločim se, da greva na lep razglednik v Julijskih Alpah  "TOSC". 

 Zgodaj zjutraj se odpeljeva proti Pokljuki, kamor se pripeljeva malo pred sedmo uro.

Pripraviva vse potrebno in kreneva po gozdni cesti v smeri TRIGLAVA.

           

Jutro v Pokljuških gozdovih je bilo sveže, a kmalu naju pobožajo sončni žarki.

Začetno ravnino zamenja strmina, ki se po 20 minutah prelevi v lahkotno prečenje pod Viševnikom. Z manjše poseke se odpre lep pogled na verigo spodnjih Bohinjskih gora.

                                                                         

In planino Konjšica....

S časom se pot začne vzpenjati v pomoč so odlično urejene stopnice preko, katerih nadaljujeva pod strmimi stenami.

 

Po dobri uri prideva do Jezerc, tu se pot položi in obrača  na levo. Nove smerne table so nameščene na drog, ki služi kot višinomer snega. Naravnost pogled na veliki Draški vrh. 

                                                                                   

Vzpon na Studorski preval po lepo urejeni poti, ki poteka ob hudourniški grapi.

Pred nama dosti pohodnikov.

Na prelazu si vzameva nekaj minut počitka.

Sledi lahkotno prečenje pod malim Toscem. Lepo vidno nadaljevanje poti....

                           

                                                            Ob poti je dosti malin in brusnic, katerih slikanje ni mogoče, grejo hitro v predelavo. Pol ure zmerne hoje hitro mine in že sva na razpotju, kjer se desno navzgor odcepi nemarkirana pot na Tosc.

Pogled navzgor....

Sprva nama ni bilo jasno kam, vendar je pot dobro sledljiva. Višina se na strmini hitro pridobiva, razgledi pa fantastični...

Pozdrav planik in Bodeče Neže za, katero nekateri pravijo, da je napovedovalec vremena v hribih. Ob grdem vremenu se cvetovi zaprejo.

                                                                                   

Slabo uro hoje potrebujeva in že sva na vršnem delu planote od koder se vidi vrh Tosca na desni poraščen s travo. Zadaj pa Triglav in njegovo kraljestvo.

Že na vrhu..

Razgledi z vrha...

Eno uro sva uživala na vrhu vmes tudi spregovorila z naključnimi planinci.

Sestopala sva v smeri pristopa.

Vmes občudovala igre meglic na nebu.

Tja dol bo treba, kjer se lepo vidi pot.

Globoko spodaj dolina Voje.

Dol gre hitreje.....strmina ostaja za nama.

Med 40 minutnim sestopom se dogovoriva, da bova šla pogledat še do Vodnikovega doma.

Klopca ob prihodu nazaj na markirano pot .

Mesto aktivnega podora zapustiva hitro in kmalu sva na križišču poti...

Korak po korak in zagledava "VODNIKOV DOM" ponosno stoji pod svojo hišno goro po imenu "VERNAR"

                      

Moram priznati pred kočo pa najboljši hladilnik😀😀😀

Pojema res dobro brezmesno joto spijeva vsak svojo pijačo in pri koritu napolniva dve plastenke vode za povratek poti.

Vmes pogledujeva tja gor kjer sva bila...

              

Ena za slovo midva, Vodnikov dom in Triglav v ozadju.

Vračala sva se v smeri od koder sva prišla.

Vmes se je začelo tudi oblačiti vendar nevarnosti za dež ni bilo.

Proti prevalu Studor......

In pogled nazaj, oblaki sedajo na vrhove....

Na Jezercih so med tem časom postavili korito in vanj napeljali vodo iz hudournika. Namenjeno bo pred vsem za napajanje živali v pašni sezoni.

Srenjski Preval preko, katerega vodi pot na Mali Draški vrh in Viševnik.

 

Nazaj grede greva pogledat na planino Konjščica, kjer še tudi nisva bila.

Živino so že odpeljali v dolino posledično mleka in mlečnih izdelkov ni bilo več.

   Po krajšem odmoru zapustiva planino v smeri Rudnega polja po peš poti, tako nama je svetoval pastir. Nekaj malega vzpona je bilo potrebno pa sva bila na stezi po kateri sva se zjutraj vzpenjala.

Po sivi cesti pa nazaj na parkirišče.....

                  

Hvala za ogled in nasvidenje do naslednjič....