Večkrat me je Jožica spraševala, kakšen je Grintavec po zahtevnosti, kako zgleda na njegovi strehi, koliko časa se hodi gor!
Ni bilo drugega kot se povzpeti na njega in stvari videti v živo.
Pred šesto uro zjutraj sva bila pripravljena za vzpon pri spodnji postaji žičnice na Kokrsko sedlo.
Ravno se je začelo daniti, tako svetilk nisva potrebovala. takoj se spopadeva s strmino.
Hoja po gozdu ne predstavlja nobenih težav pot je lepo markirana in urejena. Edino kar šteje je to, da se hitro pridobiva višina. Ne hitiva preveč....
Z nekaj vmesnimi postanki sva kmalu na melišču, katerega zgornji del je obsijan s soncem.
Vzpenjava se z zmernim tempom po poti, ki je speljana v ključih pod prepadnimi stenami. Je pa hoja občasno naporna zaradi grušča na poti. Ampak počasi se daleč pride.
Tako vsa po dveh urah bila na sedlu pred Cojzovo kočo.
Sledi počitek za čaj in nekaj malega hrane.
Pogled pa po malem že uhaja gor na nadaljevanje vzpona in lepo viden vrh.
Počasi se odpraviva naprej v začetno strmino, ki pripelje do razpotja kjer nadaljujeva levo, desno Skuta. Strmina popusti za kratek čas, prečiva pobočje Spodnjih Jam. Naprej pa spet strmo spodnjega dela tako imenovane Strehe Grintavca.
Pogled proti Kalški gori in Kalškemu grebenu, katerega vrh je v megli.
Počitek pri možicu med tem se prikrade megla na streho.
Smer je jasna....
Ko stopiva iz megle se na desni pokaže Kočna, lepo je vidna strmina strehe, ki ne popučča do vrha.😓
Pogled tja gor......uf še , kar daleč
Levo in desno korak po korak.....
Dve uri hoje in pred nama jeeeeee VRH.😀
💪💪💪💪👌👌
Razgledov, kaj prida ni bilo.....
.......
......
Na vrhu sva uživala v soncu in dobri družbi mnogih gornikov, ki so se povzpeli na vrh.
Zadržala sva se skoraj eno uro, potem pa počasi sestopala v smeri prihoda.
Med počitkom...
Do koče je še nekaj hoje....
Z vsakim korakom vse bližje...
Ko končno se sestopiva do nje pojeva okusno joto in vse skupaj kronava z kozarčkom .......
Z lepimi spomini sestopiva dol do spodnje postaje žičnice..
