nedelja, 31. januar 2010

ZIMSKI VZPON NA KRIŠKO GORO


Spet je prišla zadnja nedelja v januarju in z njo tradicionalni vzpon na Kriško goro. Razmere so bile za zimo prave, saj je čez noč zapadlo 40 cm novega snega. Sneženje pa pod goro še zjutraj ni ponehalo.



Marljivi organizatorji so prostor za avtomobile naredili -splužili- kar na travniku pred zavetiščem v Gozdu. Poleg novega snega je hojo oviral še kar močan veter.


Dobro opremljeni smo se, kar hitro podali na pot. Čez travnik sem vlekel gaz in upal, da bo v gozdu boljše.
In res je bilo! Snega manj, shojeno tudi vendar pa bolj gladko.


Počasi smo se prebijali proti vrhu z več postanki pri vzorno urejenih klopcah. lepo so razporejene po celi poti.




Sneženje je ponehalo in iz oblakov so kukali že tudi prvi sončni žarki.


Med potjo smo srečevali že tudi pohodnike, ki so se vračali z  vrha.
Eni so sestopali  lepo, drugi se dričali, marsi kateri pa so ga v dolino mahnili, kar na ravnost. 


Po dobri uri in 40 min. hoje smo zadovoljni prišli do koče.



Na vrhu vetra  ni bilo zato smo mokra oblačila zamenjali s suhimi Glede na  gužvo v koči sem to storil, kar na odprtem.



Nato pa se malo pogrejemo pri lesenem kuhalniku, na katerem se je grel čaj za vse prihajajoče.


Z obzirom, da razgleda po okolici zaradi megle ni bilo je padla odločitev, da počasi sestopimo v dolino.


Spust je bil precej lažji od vzpona, čeprav smo večkrat umikali planincem, ki so bili na poti k koči.
Oblaki so se občasno trgali in umikali soncu, tako, da je narava na trenutke zažarela v zimskem sijaju.


Z zadnjim delom poti čez travnik je hči skušala opraviti, kar po riti.



Do avta je še.......



 Načrt se ji ni najbolj posrečil, a je vseeno zelo zadovoljna prišla do avta. Z dobrimi 6 leti je bil to njen prvi pravi zimski vzpon.