HALOŠKA PLANINSKA POT-Rudijev dom -Podlehnik

 Lepa  vremenska napoved za ta dan je naravnost klicala po pohodu.  Vprašanje je bilo edino kam? Glede na bližino doma se odločim za Haloško planinsko pot.

Zjutraj sedem na avtobus in se z njim odpeljem do gasilskega doma Žahenberc, kjer izstopim. Že po nekaj minutni hoji se mi v jutranji zori pokaže Donačka gora v vsej svoji velikosti.

 

Res da po asfaltu krenem proti Rudijevem domu do katerega pridem v dobrih 30 minutah. Odtisnem žig se malo okrepčam in se pripravim za nadaljevanje poti.

 

Po jesenski idili nadaljujem proti Kupčinjemu vrhu naprej skozi pragozd po gozdni cesti na, kateri je bilo precej listja..

 

Že po parih metrih zagledam divjo češnjo, ki se lahko kosa z ostalimi drevesi pragozda...

 

Nadaljujem v dokaj vetrovnem vremenu v rahlem spustu..

 

 Po gozdni cesti kmalu pridem v zaselek Zavrh, kot ga imenujejo domačini. Vmes pobiram lepe kostanje in sledim dobro markirani poti..

 

 Table v križišču me usmerijo mimo hiš proti KT 9, kjer mi v oči padejo breze in me obdajo prvi sončni žarki.

 

 Spustim se mimo dreves do  kmetije na cesto po, kateri pridem do KT 9-Kupčinji vrh..

 

 Odtisnem žig se malo poigram z navihanim kužkom in grem naprej. Kmalu doživim kravji pozdrav..

 

 Nadaljujem.......

 

........

Proti Jelovicam je strmina, kar huda pa tudi vetrovno je postalo.

Le nekaj metrov od vrha na robu gozda stoji lepa hiška, kot iz pravljice..

Nekaj časa hodim po travniku nato pa se spet spustim v gozd. Občasno poberem še kak lepi kostanj in ga spravim v nahrbtnik.

Po stezi pridem do partizanskega spomenika, kjer stopim na cesto in po nekaj minutah do KT 8- Jelovice..

Odtisnem žig se malo pogovorim z domačinko in odkorakam naprej. Kmalu se pri cerkvi sv. Bolfenka.

Ob obzidju stopim čez travnik v gozd na na asfaltno cesto, katero zapustim po nekaj 100 metrih.

Spuščam se skozi bukov gozd proti Narapljam.

Nekdaj je to bila osnovna šola, danes pa....

V smeri Janškega vrha prečim potok Jesenica ob katerem stoji vaški mlin.

Malo naprej je ob robu ceste lesena miza z velikim stolom. Pravi kraj za prvi večji počitek. 

Po stezi krenem mimo čebelnjaka naprej strmo v hrib. Ob prihodu na greben Janškega vrha se odpre lep pogled proti Ptujski gori.

Po grebenu hodim po asfaltni cesti (ŠKODA) proti KT-7 po vinorodni deželi.

......

V dobre pol ure pred sabo zagledam Janški vrh z cerkvico sv. Janeza Krstnika. Noge me, kar ponesejo naprej do domačije Rodošek, kjer je KT-7.

Odtisnem žig in malce poklepetam z gospodinjo.

Povprašam za nadaljevanje poti ? Nekaj časa še po cesti potem pa na stezico in v gozd mi je dejala. Zahvalim se napotek in grem proti Doleni.

V Doleni srečam skupino planincev, ki je prihajala z Podlehnika.

Vzpnem se po cesti v zaselek Dežno.

Nadaljujem gorcami in zlatorumenimi vinogradi.

Vinorodne terase  res navdušujejo z lepoto jeseni..

 .....

Vmes se ustavim še ob zbirki kmečkega orodja na prostem..

.......

Grem naprej mimo gostišča " Gorca", ki pa je žal zaprto.

Zapustim cesto in grem v smeri ribnika.

Pred mano je le še nekaj korakov.....

...do gostišča ob Ribniku, kjer tudi zaključim pohod ob kosu domače gibanice in kozarcu rujnega.

 

 

KOČA PRI TRIGLAVSKIH JEZERIH

Izlet smo začeli na koncu ceste na planini Blato, kamor prispemo v popoldanskih urah.
Obujemo planinske čevlje, naprtamo nahrbtnik in krenemo proti planini pri Jezeru.

Pot poteka v prijetnem hladu po gozdni cesti ob kateri je, kar dosti cvetja. Po dobri uri hoje zagledamo kočo, kjer smo prenočili.

Po večerji se kratek sprehod do samega jezera in nato priprave na spanje. Prenočilo je kar dosti planincev, precej je bilo tudi tujcev..

Zjutraj nas prebudijo krave in žvrgolenje ptic. Zato, kar vstanemo pojemo zajtrk in se odpravimo na pot.

Pred nami je bilo, kar nekaj ur hoda v lepem torkovem dnevu.

Kar hitro se ogrejemo na začetku bolj strmega dela poti proti Dednemu polju do katerega pridemo v dobre pol ure. Na s soncem obsijani planini je še vse mirno le živina se pase in nežno cinglja z zvonci. 

Nadaljujemo po dobro uhojeni stezi v smeri planine Ovčarije..

Tu se odločimo, da gremo naprej čez Prode. Uživamo ob lepih pogledih po okoliških vršacih in opazujemo cvetje, ki ga je tu v izobilju.

S planine Ovčarije se  počasi spuščamo čez travnik in nizko ruševje prečimo strmo pobočje Prodov in skozi gozd počasi pridemo do Dvojnega jezera...

..ob katerem stoji tudi koča. 

Po krajšem počitku in malici -pohvalil bi štrudelj- se poslovimo od prijaznega osebja in nadaljujemo v smeri Štapc. Čez strmo pobočje hitro pridobivamo višino, še pogled nazaj..

..in potrebno se spoprijeti s prehodom imenovanim Štapce.

    Pogled od spodaj navzgor..

      In od zgoraj navzdol...
        

Nameravali smo se povzpeti še na Malo Tičarico vendar smo to misel hitro opustili. Gora je bila ovita v meglo in po poročanju skupine planincev je na vrhu tudi močno pihal veter.

Nadaljujemo v smeri planine Ovčarije in Dednega polja.

Ob poti ne manjka lepih rožič in rastlin.

Potem pa, kar naenkrat mimo nas pride vodič s čredo konjev, ki so na hrbtih nosili hrano in pijačo za oskrbo koče pri Triglavskih jezerih.

Moram priznati , da tega načina oskrbovanja planinskih koč, kar nekaj časa nisem videl po naših hribih.

Po pol ure hoje prispemo do Dednega polja, kjer se odločimo, da probamo domače kislo mleko, štrudelj in sir.

Vse pojemo z apetitom, ker je bilo odlično pripravljeno in sveže.Po krajšem klepetu s oskrbnikoma sirarne je bil čas za odhod.

Med vračanjem nam čas dopušča še skok na pl. Viševnik. Veliko planincev in pohodnikov je obiskalo Bregarjevo zavetišče ta dan.

Luštkana koča na majhni planini okoli, katere se pase živina.

Oskrbnika pa kljub gneči hitro postrežeta vsakega, ki se je tod ustavil.

Ostal nam je še samo sestop do pl. pri Jezeru. Pri koči naredimo   postanek za popoldansko malico in oddih, pobožamo zelo prijazne krave malce pokramljamo z oskrbnikom in zapustimo planino.

Za nami sta bila dva čudovita dneva polna novih doživetij in spominov.