Obujemo planinske čevlje, naprtamo nahrbtnik in krenemo proti planini pri Jezeru.
Pot poteka v prijetnem hladu po gozdni cesti ob kateri je, kar dosti cvetja. Po dobri uri hoje zagledamo kočo, kjer smo prenočili.
Po večerji se kratek sprehod do samega jezera in nato priprave na spanje. Prenočilo je kar dosti planincev, precej je bilo tudi tujcev..
Zjutraj nas prebudijo krave in žvrgolenje ptic. Zato, kar vstanemo pojemo zajtrk in se odpravimo na pot.
Pred nami je bilo, kar nekaj ur hoda v lepem torkovem dnevu.
Kar hitro se ogrejemo na začetku bolj strmega dela poti proti Dednemu polju do katerega pridemo v dobre pol ure. Na s soncem obsijani planini je še vse mirno le živina se pase in nežno cinglja z zvonci.
Nadaljujemo po dobro uhojeni stezi v smeri planine Ovčarije..
Tu se odločimo, da gremo naprej čez Prode. Uživamo ob lepih pogledih po okoliških vršacih in opazujemo cvetje, ki ga je tu v izobilju.
S planine Ovčarije se počasi spuščamo čez travnik in nizko ruševje prečimo strmo pobočje Prodov in skozi gozd počasi pridemo do Dvojnega jezera...
..ob katerem stoji tudi koča.
Po krajšem počitku in malici -pohvalil bi štrudelj- se poslovimo od prijaznega osebja in nadaljujemo v smeri Štapc. Čez strmo pobočje hitro pridobivamo višino, še pogled nazaj..
..in potrebno se spoprijeti s prehodom imenovanim Štapce.
Pogled od spodaj navzgor..
In od zgoraj navzdol...
Nameravali smo se povzpeti še na Malo Tičarico vendar smo to misel hitro opustili. Gora je bila ovita v meglo in po poročanju skupine planincev je na vrhu tudi močno pihal veter.
Nadaljujemo v smeri planine Ovčarije in Dednega polja.
Ob poti ne manjka lepih rožič in rastlin.
Potem pa, kar naenkrat mimo nas pride vodič s čredo konjev, ki so na hrbtih nosili hrano in pijačo za oskrbo koče pri Triglavskih jezerih.
Moram priznati , da tega načina oskrbovanja planinskih koč, kar nekaj časa nisem videl po naših hribih.
Po pol ure hoje prispemo do Dednega polja, kjer se odločimo, da probamo domače kislo mleko, štrudelj in sir.
Vse pojemo z apetitom, ker je bilo odlično pripravljeno in sveže.Po krajšem klepetu s oskrbnikoma sirarne je bil čas za odhod.
Med vračanjem nam čas dopušča še skok na pl. Viševnik. Veliko planincev in pohodnikov je obiskalo Bregarjevo zavetišče ta dan.
Luštkana koča na majhni planini okoli, katere se pase živina.
Oskrbnika pa kljub gneči hitro postrežeta vsakega, ki se je tod ustavil.
Ostal nam je še samo sestop do pl. pri Jezeru. Pri koči naredimo postanek za popoldansko malico in oddih, pobožamo zelo prijazne krave malce pokramljamo z oskrbnikom in zapustimo planino.
Za nami sta bila dva čudovita dneva polna novih doživetij in spominov.
