RADUHA

 Redki so dnevi, ko se proste ure, en dan dopusta in lepo vreme zlijejo v eno točko.

Četrtek je bil tak dan, lahko bi ga poimenoval dan za bogove in naju dva.

Zgodaj zjutraj se odpeljeva najini turi naproti, cilj RADUHA.

Avto pustiva na parkirišču pod SNEŽNO JAMO. Le nekaj metrov višje imava lep pogled na Savinjsko dolino, še z meglicami po nižini,

Po gozdni cesti greva proti omenjeni jami ,le do križišča, kjer naju markacija usmeri desno,

 

            Cesta vodi proti planini ARTA, na, kateri stoji pastirski stan, Živine in pastirjev ni več. Pred kočo naju kažipot usmeri levo preko pašne površine navzgor proti gozdu.

Gozd s vsakim korakom postaja redkejši, smreke občasno zamenjajo macesni, lepo vidna steza med podrtim suhim drevesom.

Dobre pol ure zložne hoje porabiva do prehoda pašne ograje

     

Nekaj korakov naprej pa se na levo odpre lep pogled na Robanov kot in gore nad njim, ki lepo žarijo v jutranjem soncu. 

        Pot se v nadaljevanju strmeje vzpenja med kamni in ruševjem ob kateri so ostanki novozapadlega snega.

 

Tudi naju boža jesensko sonce, pogled nazaj

 

Sneg ob poti z odtisom gamsa in mravljišče s snežno čepico. Mravlje so bile skrite nekje v notranjosti.

 

Med vzponom čez travnati del poti naju presenetita dva gamsa, ki z veliko hitrostjo švigneta mimo naju, Kljub vsej hitrosti ju nisem uspel ujeti v objektiv.

Na vrhu strmine pot svojo smer obrne v desno med ruševje in se izogne grebenu.

Pogled v dolino......

Zadnji metri pred vrhom, sneg zanimivo drži človeško težo pa čeprav je temperatura 7 C.

 

Vrh doseževa v dobri uri in pol. 

      

  

Tam pa pravi balzam za oči in dušo. Čudoviti razgledi.

Kamniško-Savinjske Alpe.  

S svojim prvakom Grintavcem.

V daljavi Julijske Alpe.

Z najvišjim v Sloveniji...Triglavom.

Greben Košute z Dobračem (Avstrija) v ozadju..

Hochobir-Ojstrc in Olševa.

Pa v dolini najvišje ležeča kmetija v Sloveniji , >> Bukovnik<< 

  Solčava.

In globoko spodaj planinska koča na Grohatu.

Na vrhu sva v sončnem, dokaj toplem vremenu uživala 40 minut, družbo so nama delale  planinske kavke ali fehtarji, kot jih nekateri imenujejo.

Vrh zapustiva s lepimi spomini in se napotiva proti koči na Loki..

Med sestopom levo Peca, desno Mala Raduha.

Hodiva po kamnitem svetu pod Malo Raduho.

     

    

V dolini se je megla tudi že dvignila.

Ob poti....

  

Na taki višini bolj pozno dozorijo, so pa sladke, mmmmm

 Tako počasi korak po korak , zagledava kočo na Loki.

Pred kočo sedeva pojeva malico in poklepetava z oskrbnico, ki pove, da je postojanka uradno zaprla vrata poletne sezone, ki je bila, kot pravi zelo uspešna. V prihajajočem času bo odprta le ob lepih vikendih. Ob prijetnem klepetu hitro mine pol ure.

Pot nadaljujeva skozi gozd proti planini Arta, kjer skleneva krog.

 

Sledi še nekaj minut hoje, do izhodišča, kamor prideva po dobrih 5 urah uživanja na pobočju Raduhe.

 

Hvala !!!

 

 

 

      

OJSTRICA

 Je gora, ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah in se strmo dviga Korošico, Robanovim kotom in Logarsko dolino.

Izhodišče za tokratno turo izbereva konec ceste na planini Podvežak, kamor prispeva ob 6,30. Parkirišče, kar lepo polno vendar še je prostora.

Vzameva nahrbtnike in urno pot pod noge.Po nekaj minutah sva pri pastirski koči od , katere je lep pogled na Veliki Rogatec in Lepenatko, ki kažeta svojo lepoto v jutranjem soncu. Na pašniku pod stanom se pridno pase živina.

Veliki Rogatec in Lepenatka.

Pastirski stan

Nad kočo nadaljujeva strmo navzgor med redkimi drevesi, pot je spolzka zaradi jutranje rose. Kmalu se pot položi, prideva do razpotja. Levo strmo proti Deski in Vodotočnemu jezeru, desno po travnati dolini proti Korošici.

Steza zavije med ruševje se vzpenja in spušča vmes preči pašno ograjo in naju mimo Inkretovega studenca pripelje do naslednjega razpotja. Levo Korošica, desno Veliki vrh in Molička planina.

   

 Po kamniti poti prečiva pobočja Tolstega vrha . V nadaljevanju pa spet malo gor in dol. Pred in za nama tudi nekaj pohodnikov.  

Po dobri uri in pol sva na Sedelcu 1900 m. Križišče poti in pogled na Korošico nad katero se dviga Lučki Dedec. Čuti se moč vetra, ki ob močnejših sunkih reže globoko pod kožo.

        

Nadaljevala bova v smeri Male Ojstrice zato pri smerokazu zavijeva desno, v manjši kotanji narediva krajšo pavzo. Pojeva nekaj vitaminov, popijeva vodo in greva naprej.

Nekaj trenutkov preden stopiva na sam greben je na desno lep pogled na del prehojene poti pod Tolstim, Belim in Koroškim vrhom.

Pol ure hoje s Sedelca sva na Mali Ojstrici, katero krasi miniatura Aljaževega stolpa. Na kamnitem ne preveč prostornem vrhu dosti planincev tako, da sva za slikico morala malce počakati.

    

V nadaljevanju se svet postavi precej navpično na poti dosti drobirja, prideva pa tudi na območje z meglo, ki sicer za ta dan ni bila napovedana.

Na glavo in roke nadeneva zaščito, palice pospraviva v rukzak.  

    

Naprej previdno z zakonom treh opornih točk in dejstvom, da prvo plezajo oči.

      

Tako počasi korak po korak mimo okna in razpok z rožicami grizeva  proti vrhu.

 Okno v grebenu.

Razpoka z  Zoisovimi zvončnicami.

Resnici na ljubo veliko mest, kjer bi se lahko varno slikal proti vrhu ni. Pot je sicer dobro markirana in na nekaj mestih tudi varovana z klini.

 

In tako korak po korak porabiva tri dobre ure in stopiva na vrh, ki je še zmeraj v megli. Se pa megla vse bolj razpihava. Bo pač treba malo počakati.

Svet na vrhu zgleda takole....

 

Po dobre pol ure čakanja se je le odprlo, čeprav razgledov naokoli ni bilo. Za nekaj trenutkov se je razkadilo proti Skuti ampak aparat ni bil pri roki.

SONCE......

Še nekaj trenutkov sva upala, da bi nama vsemogočni razkazal, kaj več ampak zaman.

Nadeneva čeladi na glavo in počasi zapustiva vrh.

 

Sestopava proti Korošici dober del poti seveda v megli. Šele daleč spodaj je začela trgati, posijalo sonce. Pogled nazaj proti vrhu.

Z vsakim korakom vse bližje nekoč lepi in prijazni planinski postojanki, danes žal še vedno v stanju kakršnem je ostala po požaru.

  

Je pa za žejne, lačne in spanja potrebne dobro poskrbljeno v kontejnerjih, ki so postavljeni le nekaj korakov vstran. Obiska ta dan res ni manjkalo.

Po dobrem počitku in malici se kraljica le pokaže v vsej svoji lepoti.....

Midva pa tudi spakirava se čez veliko planoto odpraviva proti izhodišču.

Vmes pogledujeva proti vrhu in ugotavljava, kje sva hodila. Nekje v glavah le izriševa približno pot proti vrhu.

Na izhodišče se od Sedelca naprej vračava po poti prihoda.

Pri koči, kar veselo in precej obiskovalcev imeli so neke vrste zasebni piknik.

Midva sva sedla za eno mizo in malce poklepetala o današnji turi.

  

Sledil je še sestop do avta in pot domov,

Za nama je bil lep dan pa čeprav nama je ponagajala megla......