STOL

Že večkrat ob obisku Gorenjske nam je pogled ušel v višave proti najvišjemu vrhu Karavank "STOLU".

Tja gor se odpravimo že dan prej in prespimo pri prijateljih na Dovjem. Zjutraj pa krenemo od Valvasorjevega doma malo pred 7h zjutraj.

Jutro je hladno ampak obetal se je lep dan. Dobro razpoloženi krenemo na pot.

Jutranji pogled s poti na Bled in okolico.

Nad Žirovniško planino sledimo kažipotu, 

Po eni uri hoje pridemo do skladovnice drv in kolebamo vzeti eno ali ne. Seveda je zmagal otroški glas in ni bilo druge, eno zvezat na nahrbtnik.

Z malce več teže na hrbtu gremo dalje z občasnimi počitki.

Tako počasi korak po korak pridemo do prižnice , kjer naredimo malo daljši počitek za krepčanje telesa.

......

Z vsakim korakom se hitro pridobiva višina je pa potrebno paziti na skalah je precej gladko zaradi jutranje rose.

Pa spet počivanje v senci borovcev...

Pogled v dolino, Valvazorjev dom je že globoko pod nami.

Dobro razpoloženi se premikamo v višave in počasi tudi nad gozdno mejo.

.....

.....

Ob 10 h. smo nekje tričetrt poti navzgor.

....

Žiga po vsakem postanku pohiti malo naprej in potem nas čaka, v ozadju vrh..

Kmalu pridemo do prvega snežišča, ki ga previdno prečimo.

Stopamo po vijugasti poti med kamni in travo.

Pozdravljajo nas rožice in svišči..

....

 Pri obeležju Žiga začuti lakoto, trudimo se mu dopovedati, da bomo v kmalu v koči.

V naslednjih nekaj korakih zagledamo streho koče in veternico.

Odložimo prinešeno poleno in Anja pove: Tega je pa ata prineso.

Stopimo v dom do, katerega smo od Valvazorja potrebovali 3 ure in pol z vsemi postanki. Žiga si privošči njegovo priljubljeno jed.

Med obedom se odloči, da na sam vrh ne bo šel, zato se tja odpraviva z Anjo.

 Vrh je bil občasno v megli kljub temu pa so pohodniki prihajali in odhajali. Še pogled k sosedom, 

Markacija, ki je označevala mednarodni mejni prehod.

Pogled s sedla proti Jesenicam.

Tja bom pa šel naslednjič.

Naredimo še sliko za spomin.. 

...

In počasi odrajžamo v dolino..

Ob odhodu zaigra še orkester modrijanov.

Pogled proti Begunjščici z Roblekom, levo zadaj greben Košute.

Navzdol gre hitro, še zadnji pogled proti koči.

V bližini Finžgarjeve skale, kratka pavza.
Utrujen??????

......

V naslednjih 40 minutah  pridemo do prvih dreves ki nudijo senco.

Spustimo se do lepo urejenega bivaka oziroma " Betonske bajte ", kot piše na njej.

Sledi še strm spust proti Zabreški planini.

Pri smerokazu  Žiga reče: Ati proti Valvazorju sigurno, ker je tabla obrnjena dol.

Tu se pot zopet malo položi, preko melišča.

In po slabih treh urah en za drugim spet pri Valvazorju.

....

V domu se oddahnemo ob zasluženi pijači in zadovoljni odidemo proti domu.

GAVEZ-RUDIJEV DOM-PRELAZ VRHE

Prosto sredino dopoldan je bilo treba čim bolje izkoristiti. Zato se odločim, da grem od kmetije Gavez proti Donački gori.
Nekaj minut pred 6h zjutraj krenem od omenjene kmetije.
Kmalu pridem do prvih smernih tabel, ki so nove.

Nadaljujem po gozdni cesti v jutranjem hladu mimo lovske preže.

Nekje visoko v krošnjah se sliši klepet ptic. Pokažejo pa se tudi prvi sončni žarki.

Korak mi stopa po gozdni cesti pod vrhom Plešivca.

Na levi strani je krmišče, ki pa sameva.

Grem naprej do gozdnega križišča, kjer pri tabli na drevesu zavijem desno.

Cesta se počasi spušča...

...in kmalu pridem do precej velikega mravljišča. za trenutek se ustavim in opazujem mravljice, ki hitijo sem in tja.

Nadaljujem navzdol mimo vodnih zajetij -pri enem si natočim plastenko sveže vode- in že sem v zaselku Ravnocerje.

Pogled nazaj..

Od Ravnocerja pa, do Strmca pot poteka po asfaltu razen dveh bližnjic.

Na cesti pa ni manjkalo presenečenj. Najprej preko nje hiti rogač ali pa njemu podobna žival..

...in le nekaj korakov naprej še slepič. Počakal sem toliko časa, da sta jo oba lepo prečkala.

V križišču Strmec pri Florjanu zavijem levo navzgor in zapustim cesto.

Po dobrih 10 minutah hoje mimo hišice radio kluba pridem do Ložnega, kjer pri mizici ob vinogradu naredim malo krajši postanek.

Grem naprej po gozdu po ne izrazitem grebenu...

Občasno me pozdravi, kakšna cvetlica...

...

 Bukev me opazuje z velikim očesom ...

 Pri hiši vidim s slamo pokrit in z mahom poraščen nadstrešek.

Še nekaj korakov me loči do prelaza Stara Graba. Kjer prečim cesto Rogatec-Majšperk.

Nadaljujem čez travnik...

...in že sem na gozdni cesti v hladni senci.

Tudi za počitek je poskrbljeno..

Hitro pridobivam višino in kmalu sem pri travniku. Po visoki travi se povzpnem naravnost proti sedlu, kjer zavijem levo.

Ob ograji pod novozgrajenim vikendom..

Še nekaj korakov in....

... pridem do Rudijevega doma. 

V senci dreves ob malici poklepetam z natakarico. Obiskovalcev ni prav veliko, mi pove.

Na vrh tokrat nisem imel namena iti zato se odpravim naprej. Nekaj časa po HPP, katero po 20 minutah zapustim in krenem desno proti sedlu.

Na sedlu je križišče poti. Izberem smer proti prelazu Vrhe po domače pri Žeraku.

Spuščam se po gozdni cesti in kmalu pridem do domačije Valant.

Pogled nazaj.

Čez poraščen travnik po poti hitro zgubljam višino in že sem pri žal podirajoči se hiši.

Mimo čebelnjaka v, katerega so čebelice pridno prinašale med....

...pridem, na prelaz Vrhe, kjer počakam na avtobus s katerim se odpeljem v Rogaško Slatino.