TOSC

 

 Poletje počasi jemlje slovo in lepa napoved je, kar klicala po hribih. Odločim se, da greva na lep razglednik v Julijskih Alpah  "TOSC". 

 Zgodaj zjutraj se odpeljeva proti Pokljuki, kamor se pripeljeva malo pred sedmo uro.

Pripraviva vse potrebno in kreneva po gozdni cesti v smeri TRIGLAVA.

           

Jutro v Pokljuških gozdovih je bilo sveže, a kmalu naju pobožajo sončni žarki.

Začetno ravnino zamenja strmina, ki se po 20 minutah prelevi v lahkotno prečenje pod Viševnikom. Z manjše poseke se odpre lep pogled na verigo spodnjih Bohinjskih gora.

                                                                         

In planino Konjšica....

S časom se pot začne vzpenjati v pomoč so odlično urejene stopnice preko, katerih nadaljujeva pod strmimi stenami.

 

Po dobri uri prideva do Jezerc, tu se pot položi in obrača  na levo. Nove smerne table so nameščene na drog, ki služi kot višinomer snega. Naravnost pogled na veliki Draški vrh. 

                                                                                   

Vzpon na Studorski preval po lepo urejeni poti, ki poteka ob hudourniški grapi.

Pred nama dosti pohodnikov.

Na prelazu si vzameva nekaj minut počitka.

Sledi lahkotno prečenje pod malim Toscem. Lepo vidno nadaljevanje poti....

                           

                                                            Ob poti je dosti malin in brusnic, katerih slikanje ni mogoče, grejo hitro v predelavo. Pol ure zmerne hoje hitro mine in že sva na razpotju, kjer se desno navzgor odcepi nemarkirana pot na Tosc.

Pogled navzgor....

Sprva nama ni bilo jasno kam, vendar je pot dobro sledljiva. Višina se na strmini hitro pridobiva, razgledi pa fantastični...

Pozdrav planik in Bodeče Neže za, katero nekateri pravijo, da je napovedovalec vremena v hribih. Ob grdem vremenu se cvetovi zaprejo.

                                                                                   

Slabo uro hoje potrebujeva in že sva na vršnem delu planote od koder se vidi vrh Tosca na desni poraščen s travo. Zadaj pa Triglav in njegovo kraljestvo.

Že na vrhu..

Razgledi z vrha...

Eno uro sva uživala na vrhu vmes tudi spregovorila z naključnimi planinci.

Sestopala sva v smeri pristopa.

Vmes občudovala igre meglic na nebu.

Tja dol bo treba, kjer se lepo vidi pot.

Globoko spodaj dolina Voje.

Dol gre hitreje.....strmina ostaja za nama.

Med 40 minutnim sestopom se dogovoriva, da bova šla pogledat še do Vodnikovega doma.

Klopca ob prihodu nazaj na markirano pot .

Mesto aktivnega podora zapustiva hitro in kmalu sva na križišču poti...

Korak po korak in zagledava "VODNIKOV DOM" ponosno stoji pod svojo hišno goro po imenu "VERNAR"

                      

Moram priznati pred kočo pa najboljši hladilnik😀😀😀

Pojema res dobro brezmesno joto spijeva vsak svojo pijačo in pri koritu napolniva dve plastenke vode za povratek poti.

Vmes pogledujeva tja gor kjer sva bila...

              

Ena za slovo midva, Vodnikov dom in Triglav v ozadju.

Vračala sva se v smeri od koder sva prišla.

Vmes se je začelo tudi oblačiti vendar nevarnosti za dež ni bilo.

Proti prevalu Studor......

In pogled nazaj, oblaki sedajo na vrhove....

Na Jezercih so med tem časom postavili korito in vanj napeljali vodo iz hudournika. Namenjeno bo pred vsem za napajanje živali v pašni sezoni.

Srenjski Preval preko, katerega vodi pot na Mali Draški vrh in Viševnik.

 

Nazaj grede greva pogledat na planino Konjščica, kjer še tudi nisva bila.

Živino so že odpeljali v dolino posledično mleka in mlečnih izdelkov ni bilo več.

   Po krajšem odmoru zapustiva planino v smeri Rudnega polja po peš poti, tako nama je svetoval pastir. Nekaj malega vzpona je bilo potrebno pa sva bila na stezi po kateri sva se zjutraj vzpenjala.

Po sivi cesti pa nazaj na parkirišče.....

                  

Hvala za ogled in nasvidenje do naslednjič....

STOL -- KOČA NA GOLICI

 V soboto popoldan se odpeljeva v zaledje Žirovnice in parkirava na lepo urejenem parkirišču ob Žirovniškem jezeru.

Na parkomatu plačava parkirnino listek nastaviva na vidno mesto.

Obujeva planinske čevlje pograbiva nahrbtnike in kreneva na pot,

Najin današnji cilj je " STOL" najvišji vrh Karavank.

Po  nekaj minutah hoje sva pri smerni tabli, ki stoji ob cesti, ki pelje do Valvasorjevega doma. Prečiva pašno ograjo in manjši potoček in že sva na večjem pašniku s katerega pogled hitro uide proti vrhu, ki se skriva za oblakom,

                                                                                          

  

Na koncu travnika zaide v gozd in se nekaj časa strmo vzpenja. S časoma se rahlo položi in preide na staro dokaj široko kolovozno cesto. O poti je tudi nekaj hudomušnih napisov in klopi, da se pohodnik lahko oddahne.

Kljub temu da je pot na senčni strani in v gozdu je temperatura kazala dobrih 23 stopinj. Tako je bilo vidno na enem od termometrov.

                                                                                                                                                                              

 

Med hojo prečkava cesto , ki vodi proti Potoški planini in arheološkemu najdišču Ajdni ter v nekaj naslednjih korakih prideva do Valvasorjevega doma. Narediva krajši postanek za osvežitev, preoblačenje in kratek čvek z prijazno natakarico,

Minute namenjene počitku hitro minejo. Kreneva naprej mimo smerokazov v gozd. Po dokaj položni poti sva hitro nad Žirovniško Planino, kjer nadaljujeva levo navzgor.

                                              Žirovniška Planina 

                                                      

Pot kmalu zapusti pašnik na planini in zaide v gozd, kjer se v ključih vije po strmini in hitro pridobiva višino. Na dveh mestih je tudi rahlo poškodovana, obhodi so varni.

Drv žal ni da bi katero nesel gor.

Ob prihodu na grebenček imenovan PRIŽNICA se svet okoli odpre, pogledi sežejo daleč v dolino in v Julijce s Triglavom. Za nekaj trenutkov se ustaviva zaužijeva nekaj vitaminov in pijače.

Gozdna meja je pod nama, pot pa se naprej vije med ruševjem. 

        

Po dobrih treh urah sva bila na višini približno 2000 metrov. Odločiva se, da pot nadaljujeva, kar po grapi med obema Stoloma na vrh. 

Med tem se je sonce počasi spravljalo spat.

Na vrh sva prišla po dobrih štirih urah hoje z vsemi postanki.  Na začudenje nisva bila sama. Nedaleč od skrinjice sta bila še dva planinca. Izmenjali smo nekaj besed in jih prosil , če naju lahko slikata. Med pogovorom sta dejala da delata, kot pomočnika v koči.

  Pogled proti Julijskim Alpam in Jesenicami spodaj v dolini.

Močno se je že temnilo, ko sva se odpravila proti koči. Za lažje napredovanje sva uporabila svetilko.

Sedeva za prazno mizo. Naročiva čaj in joto, med čakanjem na hrano urediva še vse formalnosti glede nočitve , pojeva in plačava račun.

Nekaj časa se posediva potem pa se odpraviva spat.

Noč na skupnih ležiščih je vedno posebna in pestra.

Jutranji pogled skozi okno malo po šesti uri.

Delček skupnega ležišča, kjer sva spala.

Pojeva zajtrk spregovoriva še par besed z prijazno in vljudno oskrbniško ekipo in se pripraviva za nadaljevanje poti.

Kljub soncu je bilo jutro sveže, živo srebro je kazalo vsega 8 st. Po vrhu vsega je pihal precej močan veter, ki je spreminjal smer.

Za kočo po kamniti poti sestopiva v grapo in nekaj metrov nižje zavijeva desno v smeri Golice. 

Prva sl. nadaljevanje poti...greben proti Potoškem Stolu in Vajnežu.

Druga sl. pogled na prehojeno pot...vrh Stola v sredini.

           

 Lepo uhujena pot poteka nekaj metrov pod mejnim grebenom med Slovenijo in Avstrijo na katerem so še mejne oznake iz tistih časov...

Po dobri uri hoje stojiva na Vajnežu. S travo poraščen vrh na , katerem je križ, žig in vpisna skrinjica nudi fantastične razglede...

Z vrha se na markirano pot vrneva po domala ovčjih stezicah, ki jih tukaj res ne manjka.

Pot preči ne preveč strma pobočja Belščice.

V bližini Kamnitnika čreda konj uživa v jutranjem soncu.

Mirno se sprehodiva mimo njih in se skozi pas ruševja počasi spuščava proti kotanji imenovani Rida. Tukaj srečava prve planince. ki so hodili v nasprotni smeri. 

 

Pot naju počasi privede na planino Seča na kateri se nahaja lovska koča večje zajetje vode in napajalnik za živino in razvaline bivše karavle.

Narediva krajši postanek, pojeva malico popijeva nekaj tekočine, odvečna oblačila pospraviva v nahrbtnik. Po kolovozni cesti nadaljujeva proti Belski planini.

Prostrana pašna planina leži pod grebenom Struške, na vzhodnem delu stoji pastirski stan.

Planino zapustiva spodaj pod kočo, kjer nadaljujeva po poti ki se vije po smrekovem gozdu z redkimi travnatimi zaplatami.

Globoko spodaj Pusti Rovt.

Ko prideva iz gozda se pot obrne ostro v desno in se začne spuščati proti sedlu Kočna.

Odpre se lep pogled na Avstrijsko stran.

Preko pašnika greva nazaj v gozd in se pod Ptičjim Vrhom počasi spuščava proti sedlu Suha.

Nekaj časa razmišljava, če bi se preko Krvavke povzpela še na vrh golice! Glede na to,  da sedaj narcise ne cvetijo in sonce pripeka vse močneje namero opustiva in nadaljujeva proti koči na Golici. Nekaj časa greva po cesti potem pa naprej po markirani poti,

   

Do koče sva hodila 5 ur ni 40 minut z vsemi postanki. Zunaj pri mizah veliko obiska predvsem družin. Nekaj jih se jih vzpenja ali sestopa s samega vrha,

Privoščiva si topel obrok in predvsem počitek.

Dobro uro sva počivala pod senčniki, med tem časom mi prijazna družina z Bleda ponudi prevoz do Jesenic. Ob nedeljah ni busa do doline.

Potem se odpraviva na pot.

Sestopava po markirani poti na Savske jame proti Planini pod Golico.

  

Graf  nedeljske hoje na koncu prikaže, kar lepe številke. Kljub temu neke utrujenosti ni čutiti.

Na parkirišču počakava družino z Bleda, ki naju odpelje do Jesenic in nama prihrani nekaj kilometrov, katere bi morala prehoditi po asfaltu.

Tam vstopiva na avtobus s katerim se odpeljeva do Žirovnice od tam pa peš do jezera po avto. Nato pa počasi domov.......

Čisto za konec še video vetrovnega jutra..

 

Utrinek s poti....