OJSTRICA

 Je gora, ki se nahaja v Kamniško-Savinjskih Alpah in se strmo dviga Korošico, Robanovim kotom in Logarsko dolino.

Izhodišče za tokratno turo izbereva konec ceste na planini Podvežak, kamor prispeva ob 6,30. Parkirišče, kar lepo polno vendar še je prostora.

Vzameva nahrbtnike in urno pot pod noge.Po nekaj minutah sva pri pastirski koči od , katere je lep pogled na Veliki Rogatec in Lepenatko, ki kažeta svojo lepoto v jutranjem soncu. Na pašniku pod stanom se pridno pase živina.

Veliki Rogatec in Lepenatka.

Pastirski stan

Nad kočo nadaljujeva strmo navzgor med redkimi drevesi, pot je spolzka zaradi jutranje rose. Kmalu se pot položi, prideva do razpotja. Levo strmo proti Deski in Vodotočnemu jezeru, desno po travnati dolini proti Korošici.

Steza zavije med ruševje se vzpenja in spušča vmes preči pašno ograjo in naju mimo Inkretovega studenca pripelje do naslednjega razpotja. Levo Korošica, desno Veliki vrh in Molička planina.

   

 Po kamniti poti prečiva pobočja Tolstega vrha . V nadaljevanju pa spet malo gor in dol. Pred in za nama tudi nekaj pohodnikov.  

Po dobri uri in pol sva na Sedelcu 1900 m. Križišče poti in pogled na Korošico nad katero se dviga Lučki Dedec. Čuti se moč vetra, ki ob močnejših sunkih reže globoko pod kožo.

        

Nadaljevala bova v smeri Male Ojstrice zato pri smerokazu zavijeva desno, v manjši kotanji narediva krajšo pavzo. Pojeva nekaj vitaminov, popijeva vodo in greva naprej.

Nekaj trenutkov preden stopiva na sam greben je na desno lep pogled na del prehojene poti pod Tolstim, Belim in Koroškim vrhom.

Pol ure hoje s Sedelca sva na Mali Ojstrici, katero krasi miniatura Aljaževega stolpa. Na kamnitem ne preveč prostornem vrhu dosti planincev tako, da sva za slikico morala malce počakati.

    

V nadaljevanju se svet postavi precej navpično na poti dosti drobirja, prideva pa tudi na območje z meglo, ki sicer za ta dan ni bila napovedana.

Na glavo in roke nadeneva zaščito, palice pospraviva v rukzak.  

    

Naprej previdno z zakonom treh opornih točk in dejstvom, da prvo plezajo oči.

      

Tako počasi korak po korak mimo okna in razpok z rožicami grizeva  proti vrhu.

 Okno v grebenu.

Razpoka z  Zoisovimi zvončnicami.

Resnici na ljubo veliko mest, kjer bi se lahko varno slikal proti vrhu ni. Pot je sicer dobro markirana in na nekaj mestih tudi varovana z klini.

 

In tako korak po korak porabiva tri dobre ure in stopiva na vrh, ki je še zmeraj v megli. Se pa megla vse bolj razpihava. Bo pač treba malo počakati.

Svet na vrhu zgleda takole....

 

Po dobre pol ure čakanja se je le odprlo, čeprav razgledov naokoli ni bilo. Za nekaj trenutkov se je razkadilo proti Skuti ampak aparat ni bil pri roki.

SONCE......

Še nekaj trenutkov sva upala, da bi nama vsemogočni razkazal, kaj več ampak zaman.

Nadeneva čeladi na glavo in počasi zapustiva vrh.

 

Sestopava proti Korošici dober del poti seveda v megli. Šele daleč spodaj je začela trgati, posijalo sonce. Pogled nazaj proti vrhu.

Z vsakim korakom vse bližje nekoč lepi in prijazni planinski postojanki, danes žal še vedno v stanju kakršnem je ostala po požaru.

  

Je pa za žejne, lačne in spanja potrebne dobro poskrbljeno v kontejnerjih, ki so postavljeni le nekaj korakov vstran. Obiska ta dan res ni manjkalo.

Po dobrem počitku in malici se kraljica le pokaže v vsej svoji lepoti.....

Midva pa tudi spakirava se čez veliko planoto odpraviva proti izhodišču.

Vmes pogledujeva proti vrhu in ugotavljava, kje sva hodila. Nekje v glavah le izriševa približno pot proti vrhu.

Na izhodišče se od Sedelca naprej vračava po poti prihoda.

Pri koči, kar veselo in precej obiskovalcev imeli so neke vrste zasebni piknik.

Midva sva sedla za eno mizo in malce poklepetala o današnji turi.

  

Sledil je še sestop do avta in pot domov,

Za nama je bil lep dan pa čeprav nama je ponagajala megla......