Hribovska potepanja: STOL -- KOČA NA GOLICI

V soboto popoldan se odpeljeva v zaledje Žirovnice in parkirava na lepo urejenem parkirišču ob Žirovniškem jezeru.

Na parkomatu plačava parkirnino listek nastaviva na vidno mesto.

Obujeva planinske čevlje pograbiva nahrbtnike in kreneva na pot,

Najin današnji cilj je " STOL" najvišji vrh Karavank.

Po nekaj minutah hoje sva pri smerni tabli, ki stoji ob cesti, ki pelje do Valvasorjevega doma. Prečiva pašno ograjo in manjši potoček in že sva na večjem pašniku s katerega pogled hitro uide proti vrhu, ki se skriva za oblakom,

Na koncu travnika zaide v gozd in se nekaj časa strmo vzpenja. S časoma se rahlo položi in preide na staro dokaj široko kolovozno cesto. O poti je tudi nekaj hudomušnih napisov in klopi, da se pohodnik lahko oddahne.

Kljub temu da je pot na senčni strani in v gozdu je temperatura kazala dobrih 23 stopinj. Tako je bilo vidno na enem od termometrov.

Med hojo prečkava cesto , ki vodi proti Potoški planini in arheološkemu najdišču Ajdni ter v nekaj naslednjih korakih prideva do Valvasorjevega doma. Narediva krajši postanek za osvežitev, preoblačenje in kratek čvek z prijazno natakarico,

Minute namenjene počitku hitro minejo. Kreneva naprej mimo smerokazov v gozd. Po dokaj položni poti sva hitro nad Žirovniško Planino, kjer nadaljujeva levo navzgor.

Žirovniška Planina

Pot kmalu zapusti pašnik na planini in zaide v gozd, kjer se v ključih vije po strmini in hitro pridobiva višino. Na dveh mestih je tudi rahlo poškodovana, obhodi so varni.

Drv žal ni da bi katero nesel gor.

Ob prihodu na grebenček imenovan PRIŽNICA se svet okoli odpre, pogledi sežejo daleč v dolino in v Julijce s Triglavom. Za nekaj trenutkov se ustaviva zaužijeva nekaj vitaminov in pijače.

Gozdna meja je pod nama, pot pa se naprej vije med ruševjem.

Po dobrih treh urah sva bila na višini približno 2000 metrov. Odločiva se, da pot nadaljujeva, kar po grapi med obema Stoloma na vrh.

Med tem se je sonce počasi spravljalo spat.

Na vrh sva prišla po dobrih štirih urah hoje z vsemi postanki. Na začudenje nisva bila sama. Nedaleč od skrinjice sta bila še dva planinca. Izmenjali smo nekaj besed in jih prosil , če naju lahko slikata. Med pogovorom sta dejala da delata, kot pomočnika v koči.

Pogled proti Julijskim Alpam in Jesenicami spodaj v dolini.

Močno se je že temnilo, ko sva se odpravila proti koči. Za lažje napredovanje sva uporabila svetilko.

Sedeva za prazno mizo. Naročiva čaj in joto, med čakanjem na hrano urediva še vse formalnosti glede nočitve , pojeva in plačava račun.

Nekaj časa se posediva potem pa se odpraviva spat.

Noč na skupnih ležiščih je vedno posebna in pestra.

Jutranji pogled skozi okno malo po šesti uri.

Delček skupnega ležišča, kjer sva spala.

Pojeva zajtrk spregovoriva še par besed z prijazno in vljudno oskrbniško ekipo in se pripraviva za nadaljevanje poti.

Kljub soncu je bilo jutro sveže, živo srebro je kazalo vsega 8 st. Po vrhu vsega je pihal precej močan veter, ki je spreminjal smer.

Za kočo po kamniti poti sestopiva v grapo in nekaj metrov nižje zavijeva desno v smeri Golice.

Prva sl. nadaljevanje poti...greben proti Potoškem Stolu in Vajnežu.

Druga sl. pogled na prehojeno pot...vrh Stola v sredini.

Lepo uhujena pot poteka nekaj metrov pod mejnim grebenom med Slovenijo in Avstrijo na katerem so še mejne oznake iz tistih časov...

Po dobri uri hoje stojiva na Vajnežu. S travo poraščen vrh na , katerem je križ, žig in vpisna skrinjica nudi fantastične razglede...

Z vrha se na markirano pot vrneva po domala ovčjih stezicah, ki jih tukaj res ne manjka.

Pot preči ne preveč strma pobočja Belščice.

V bližini Kamnitnika čreda konj uživa v jutranjem soncu.

Mirno se sprehodiva mimo njih in se skozi pas ruševja počasi spuščava proti kotanji imenovani Rida. Tukaj srečava prve planince. ki so hodili v nasprotni smeri.

Pot naju počasi privede na planino Seča na kateri se nahaja lovska koča večje zajetje vode in napajalnik za živino in razvaline bivše karavle.

Narediva krajši postanek, pojeva malico popijeva nekaj tekočine, odvečna oblačila pospraviva v nahrbtnik. Po kolovozni cesti nadaljujeva proti Belski planini.

Prostrana pašna planina leži pod grebenom Struške, na vzhodnem delu stoji pastirski stan.

Planino zapustiva spodaj pod kočo, kjer nadaljujeva po poti ki se vije po smrekovem gozdu z redkimi travnatimi zaplatami.

Globoko spodaj Pusti Rovt.

Ko prideva iz gozda se pot obrne ostro v desno in se začne spuščati proti sedlu Kočna.

Odpre se lep pogled na Avstrijsko stran.

Preko pašnika greva nazaj v gozd in se pod Ptičjim Vrhom počasi spuščava proti sedlu Suha.

Nekaj časa razmišljava, če bi se preko Krvavke povzpela še na vrh golice! Glede na to, da sedaj narcise ne cvetijo in sonce pripeka vse močneje namero opustiva in nadaljujeva proti koči na Golici. Nekaj časa greva po cesti potem pa naprej po markirani poti,

Do koče sva hodila 5 ur ni 40 minut z vsemi postanki. Zunaj pri mizah veliko obiska predvsem družin. Nekaj jih se jih vzpenja ali sestopa s samega vrha,

Privoščiva si topel obrok in predvsem počitek.